Otok Rab

Feliks Arba

Za Rimljane je beseda "felix" pomenila slavo, vzpon in blaginjo, v njihovem času pa se je Rab imenoval "Felix Arba". V srednjem srednjem veku je bil Rab samostojna občina s svojim statutom, upravo in trgovskimi pogodbami, v poznem srednjem veku pa je bil ta otok morsko križišče evropskih trgovskih poti med Benetkami, Neapeljsko kraljevino in Madžarsko.

Gospodarstvo otoka je temeljilo na živinoreji, oljkarstvu, poljedelstvu, vinogradništvu in ribištvu, gastronomska identiteta pa se oblikuje okoli več prepoznavnih točk: jagnjetina, leča, rabska pogača, stročnice in žita, sušena hobotnica (štoklja) in oljčno olje.

Zaradi blage sredozemske klime je bil Rab sredi leta 1889 razglašen za obmorsko letovišče in zdravilišče, začel se je razvijati tudi turizem.

Rabska torta in muštačoni

Rabska torta je narejena iz mandljeve zmesi, ovite v krhko testo z jajci in grobim sladkorjem, najpogosteje pa je v obliki polža. Okrasitev torte zahteva filigransko spretnost nabiranja testa med prsti, ki spominja na čipko. Sladico, ki je bila dolgo časa zapostavljena, so po naročilu pripravile benediktinke. V samostanski cerkvi svetega Andreja je ohranjen originalni recept, zapisan s kaligrafijo in brez mer. Razlikujejo se namreč glede na letni čas: poleti je dodanih manj jajc, pozimi pa več jajc, saj mandlji na mrazu spremenijo svojo strukturo.

To drago torto so pripravljali za poroke, krste, birme in podobne svečane priložnosti, revnejši sloji pa so namesto mandljev uporabljali pinjole. Legenda pravi, da so rabsko torto prvič pripravili leta 1177, ko je papež Aleksander III. pred nevihto zavetje na Rabu. V znak spoštovanja, časti in hvaležnosti do papeža so mu redovnice pripravile rabsko torto na hostiji.

Brki so pravzaprav brkati biskvit! Gre za hrustljavo brkato sladico iz mandljev, sladkorja, čokolade, jajc, cimeta, nageljnovih žbic in oljčnega olja, shranjeno pa je v škatli z lovorjevimi listi. Poleg Rabske torte je zaščitni znak otoka Raba.

Posušena hobotnica (želodec)

V zimski burji sušena hobotnica (Štokalj) je tradicionalna hrana na otoku Rabu. Tehta najmanj dva kilograma, velja pa pravilo "večji, boljši". Po čiščenju veje razprostremo na trsje in pustimo, da se dva do tri dni sušijo na burji. Pripravlja se z jajci ali v golažu. Okus posušene hobotnice je rustikalen, koncentriran, globok in temen, poln morske slanosti.